Trditev v naslovu je pomembna zahteva, katero je treba upoštevati, da jermenka ali klivija zanesljivo zacveti enkrat v pričakovanju koledarske pomladi. Seveda to velja za krepke rastline in ne za sprva krmežljave sejančke, katere si lahko pridelamo kar sami.

Ime je prav primerno

Mnogi ljubitelji sobnih rastlin vsaj eno od omenjenih imen najbrž že poznajo. Klivija je slovenska izvedba strokovnega rodovnega imena, jermenka pa ima svoje opravičilo v  dolgih širokih listih.  Ti so preširoki, da bi jih primerjali z nekdaj običajnim jermenjem obuval, a imena si ni težko zapomniti. Vsekakor so usločeni in bleščeče zeleni listi z gladko povrhnjico del trpežne lepote, zaradi katere je vredno poznati klivije. Naslednja lepotna vrednota je svetlo rdeče cvetje v kobulastem socvetju na koncu  cvetnih stebel. Na to se nanaša tudi vrstni prilastek v strokovnem imenu Clivia miniata. Najpogostejše so sorte z rdečim cvetjem, obstajajo pa tudi drugačne, vendar jih srečujemo redkeje. Prav vse klivije pa se odlikujejo po nezahtevnosti in vztrajnim cvetenjem, ki se ob primerni negi in resnično malenkostni skrbi ponavlja leto za letom.

Preprosta oskrba

Ko brskamo po cvetličarnah in vrtnih centrih, najdemo tam verjetno prav v tednih proti koncu zime tudi jermenke s cvetnimi nastavki ali z že razprtimi prvimi cvetovi. Kar privoščimo si privlačno rastlino in ni morebitni m zlobnim govoricam o  nezanesljivem in obotavljivem cvetenju pač ni treba verjeti. Jermenka vsekakor zanesljivo cveti, če ji ne kratimo  življenjskega ritma, kakršnega ima v svojem genskem  zapisu vseh razvojnih generacij iz svoje domovine. To je Južna Afrika, a na tistem koncu, kjer je tudi pozimi vsaj deset stopinj nad ničlo. Zato jo v primernem podnebju drugod po svetu gojijo kot parkovno trajnico in je vse leto na prostem. Pri nas je lončnica ali posodovka, vedno zavarovana pred zmrzaljo, zato pa  vzdrži v suhem ozračju centralno ogrevanega prostora, če je le dovolj svetlobe.

Jermenka je dejansko čebulna trajnica z neizrazito čebulo, katero dojemamo nekako kot večplastno krožno naložene listne nožnice ob koreninskem vratu. Pri dnu pritlehnih listov so čebule komaj zaznavne, zato pa so korenine mesnate in gosto nanizane v močan sistem. Pri nas ni prezimno trdna, a brez težav jo ohranjamo kot trajno lončnico, čez poletje pa se odlično počuti na prostem v polsenci, da jo tako obvarujemo pred sončnim ožigom. Med cvetenjem in pozneje v rasti enakomerno zalivamo, stoječa mokrota pa je škodljiva. Gnojimo pomladi in poleti, s koncem julija pa je rast v glavnem končana in gnojilni zalivki niso več potrebni. Z zalivanjem še lahko nadaljujemo dokler rastlin pred prvo slano ne umaknemo na varno.

Cveti po počitku

Ko klivija nekako z oktobrom nekje na svetlem in hladnem začenja svoj letni počitek, to pomeni resnično počivanje. Zalivamo skoraj po kapljicah, pač toliko, da se popolnoma ne presuši. Občasno morda porosimo in z listov pobrišem o prah. Vsaj novembra in decembra naj bo tako. Cvetna stebla se kot bledični zametki med listi vsakega poganjka  pojavijo januarja ali februarja. Ko opazimo cvetni nastavek, z zalivanjem čakamo, da so stebla dolga vsaj dobrih 10 cm. Takrat jim privoščimo nekaj več toplote in mokrote. Ves čas pa naj bodo rastline na svetlem in zaradi boljše osvetlitve jih vsake toliko časa tudi premaknemo za del kroga okoli osi. Dorasli cvetovi v kobulu so zvončasti do lijakasto oblikovani. Prašniki so navzven štrleči, sredina cvetov pa je svetlo oran\na do rumenkasto bela. Cvetne betve so 3o do 6o cm dolge in oprašeni cvetovi dorastejo v jagodaste plodove. Če ni pozimi dovolj svetlobe ali mirovanja, cvetje rado “zaspi” in se sploh ne odpre. Tudi to je muhavost. Med gojitvena opravila sodi še odstranjevanje ob zunanjosti poganjkov rumenečih listov v odmiranju. Od škodljivcev se včasih pojavijo kaparji, drugače pa so klivije med najbolj zdravimi sobnicami.

Delitev in setev

Plodovi rdečecvetnih klivij so rdečkasti. Ko je cvetje rumeno, so takšni tudi zreli plodovi. V soplodju  je v vsaki mesnati jagodi eno ali morda do tri semena, ki nimajo trdne lupine in se pred setvijo ne smejo presušiti. Setev je normalna oblika razmnoževanja, vendar precej dolgotrajna, saj dobro oskrbovane rastline navadno  pred tremi ali štirimi leti ni mogoče pripraviti do cvetenja. Iz prakse priporočam nakaljevanje semen na vlažni servietki v pokriti posodi s prozornim pokrovčkom  in ne neposredno setev v substrat. Šele potem, ko je vidna koreninica in klični list, to nežno prenesemo v substrat.

Za domače potrebe je dovolj izdatno razmnoževanje z delitvijo: stranske odrastke s koreninami vred odtrgamo in posadimo v kompostni substrat z deležem običajne ilovnato peščene vrtne prsti. Delitve se lotimo pomladi. Uporabimo lahko vsak poganjek, ki ima vsaj pet listov. Vedno moramo biti pazljivi, da kar najmanj poškodujem o krhke korenine. Po potrebi presajamo pomladi po cvetenju, vendar to ni potrebno vsako leto. Jermenka se dobro počuti in zanesljivo cveti predvsem takrat, ko ima čas, da se razraste in ustali – pogosto presajanje je prej. Zato ob rednem dognojevan ju lahko precej dolgo vztraja v sorazmerno majhni posodi.

Skromno število vrst

Vse zapisano velja za najpogostejšo vrsto Clivia miniata z več vegetativno množenimi sortami, ki je lepša kot sorodna Clivia nobilis z visečim, ozko cevastim cvetjem. Starejši botanični viri navajajo le štiri ali pet vrst in omenjeni dve ostajata najpomembnejši. Clivia mirabilis je bila opisana šele leta 2000, še štiri leta pozneje so našli vrsto  Clivia robusta. Vsega skupaj je bilo  leta 2012  v rodu klivij priznanih 6 vrst. Vse so enokaličnice in zimzelene trajnice, vendar pri nas na prostem ne prezimijo. Z njihovim požlahtnjevanjem so se vrtnarji ukvarjali predvsem v Avstraliji.

NAROČITE revijo MOJ MALI SVET s klikom na spodnjo pasico.